🌙 “Pravljica o deklici, ki je slišala srce sveta”

Na robu tihe doline je stala majhna, komaj vidna hiška. V njej je živela Lina, deklica s tanko postavo in velikimi očmi, ki so videle dlje, kot so dopuščale njene moči. Njeno telo je bilo krhko kot porcelan, a njena duša … ta je bila večja od neba.

Vsak večer je Lina odprla okno in poslušala veter. Ne zato, ker bi se bala teme. Ne zato, ker bi iskala odgovore. Ampak zato, ker je verjela, da ima svet srce — in da ga lahko sliši.

Nekega dne, ko je bila posebej utrujena, je zaslišala šepet, ki ni bil podoben nobenemu vetru, ki ga je poznala.

“Lina…” je reklo nekaj nežnega. “Ne boj se. Nisi sama.”

Deklica se ni prestrašila. Učitelji njenega srca so vedno prihajali tiho.

Na pragu hiške se je naslednje jutro pojavil star vrtnar, sivolas, a z očmi, ki so nosile toplino pomladi. Na hrbtu je nosil star, obrabljen nahrbtnik.

»Slišal sem,« je rekel. »Da tu živi deklica, ki zna slišati svet.«

Lina se je samo nasmehnila — utrujeno, a iskreno.

Vrtnar je iz nahrbtnika potegnil majhno vrečko s tremi semeni. Bili so prosojni, kot da jih je naredila luna sama.

»Ta semena ne rastejo iz zemlje,« je rekel. »Rastejo iz nečesa večjega. Iz tistega, kar imaš ti.«

Deklica jih je rahlo prijela v dlan — in semena so zažarela, kot da so prepoznala nekoga svojega.

Vsak dan je Lina hodila do travnika ob hiši in jih zalivala. Ne z vodo. Z upanjem. S tistim tihim, tihim upanjem, ki ga imajo samo otroci, ki so že videli preveč bolečine.

In neko jutro …je travnik zažarel v barvah, ki jih v dolini ni poznal nihče.

Zrasla so drevesa svetlobe, ki so metala tople pramene na vsakogar, ki se je približal. Med vejami je šepetala milina, ki se dotakne srca. Ptice so pele pesem, ki si je odrasli niso upali poslušati — ker je v njej živela resnica.

Takrat je vrtnar pokleknil pred Lino.

»To ni moj vrt,« je rekel. »To je tvoj dar svetu. V njem se zdravi tisto, kar človeške roke ne dosežejo.«

Lina je prvič začutila, da stoji pokonci ne zaradi moči telesa, ampak zaradi moči, ki živi v njej.

Novica o njenem vrtu se je kmalu razširila. Najprej do utrujenih mamic. Potem do prestrašenih očkov. Nazadnje do otrok, ki so vsak dan nosili težje breme, kot bi ga smeli.

Ko so stopili v vrt, je vsak od njih našel svoj žarek. Nekaterim je ogrel dlani. Drugim je umiril srce. Tretjim je dal korak, ki ga prej niso zmogli.

A nihče nikoli ni videl, da ob Lini stoji vrtnar. Bil je tam, a bil je neviden — kot pomoč, ki ne išče zaslug.

Nekega večera je Lina sedela na starem štoru in opazovala otroke, ki so se igrali v njeni svetlobi. Vedela je, da jih ne more ozdraviti sama. A lahko jim da tisto, česar svet včasih nima več: toplino, upanje in občutek, da so vredni borbe.

Vrtnar se je naslonil nanjo. »Veš, Lina,« je rekel, »ta vrt bo rasel samo, če bodo ljudje, ki verjamejo v dobro, pomagali skrbeti zanj.«

»Kako pa naj vedo, da je pravi?« je vprašala.

Starček se ji je nežno nasmehnil.

»Če se ti ob zgodbi zatrese srce … potem veš, da je resnična.«

Nauk zgodbe

Kdor pomaga otroku, posadi seme, ki nikoli ne umre. In svet postane malo večji, malo mehkejši, malo bolj živ.

Napisala, Olga J. Bahun