💛 “Pravljica o darilu, ki ni imelo imena”

V majhni vasici ob robu velikega gozda je živela deklica po imenu Liša. Bila je drobcena, s svetlimi lasmi in očmi, v katerih so se skrivale zgodbe, ki jih ni poznal nihče. Liša je bila bolna, a o tem ni več govorila. Navadila se je na tišino, v kateri so njene želje postale komaj slišen šepet.

Njen dom je bil poln ljubezni, a tudi skrbi. Mama je ponoči bedela ob njej, oče je sedel na stolu in tiho brisal solze, da ju ne bi zbudil. Vsi trije so živeli od trenutka do trenutka, v upanju, da bo jutri lažje.

Nekega večera, ko je bila vas zasnežena in je svetloba sveč odsevala v oknih, je Liša zaslišala rahlo trkanje na okno. Sprva je mislila, da je veter. Drugič, da sanja. Tretjič pa je uporabila zadnje sile, da je vstala in pogledala.

Na okenski polici je bil položen majhen zavojček, zavit v papir, ki ni bil podoben nobenemu drugemu. Ni imel imena, ne darovalca, ne napisa. Le preprost vozel in droben znak: srce iz belega prahu.

Liša ga je nežno dvignila. Ni bilo težko, pa tudi lahko ne — kot da nosi majhen del čudeža.

Ko je odvezala vozel, so se iz zavojčka vsuli trije predmeti:

• košček posušenega cveta sivke,

• majhna svetilka s toplo rumeno svetlobo,

• in listič, na katerem je pisalo:

“To je za trenutke, ko čutiš, da si sama.”

Mama je obstala pri sobnih vratih. Niso vedeli, kdo je prinesel darilo, niti zakaj. A ko je Liša pritisnila svetilko iz hvaležnosti k srcu, se je soba napolnila s toploto — ne z magijo, temveč s človeško dobroto, ki je našla pot do hiše, kjer so pozabili, kako je, ko te nekdo objame brez besed.

Tisto noč je Liša prvič po dolgem času zaspala brez strahu.

In čez dni so se pojavljali novi zavojčki — skromni, neopazni, skriti v tišini. Nekdo tam zunaj je videl njihovo bolečino. Nekdo, ki ni izdal imena, iskal pohvale ali zahval. Nekdo, ki je v njihove temne dni nosil majhne toplino.

Nekega dne pa je našla novo sporočilo Lišina mamica:

“Dokler verjamemo drug v drugega, nihče ni izgubljen.”

Ko je prebrala te besede, so se ji po licih ulile velike, težke solze — ne žalosti, temveč olajšanja.

Liša je pogledala mamo in rekla: »Mislim, da nekdo nosi našo bolečino skupaj z nami.«

Mama jo je objela. »Mislim, da imaš prav.«

Takrat so vsi razumeli: Ni pomembno, kdo stoji za darili. Pomembno je, da je nekje nekdo, ki verjame, da si ti — vreden.

Tisti tihi darovalec nikoli ni razkril svojega imena. A v srcih Liše in njene družine je za vedno ostal zapis:

“Življenje je lažje, ko ga nekdo nosi s tabo.”

In v njihovi hiši je vsako leto znova gorela svetloba iz tiste majhne stekleničke — svetloba, ki jih je spominjala, da dobri ljudje obstajajo…in da so včasih najbolj čarobna darila tista, ki nikoli ne razkrijejo, od kod so prišla.

Napisala, Olga J. Bahun