✨“Pravljica o Maju in šepetu tihega gozda”

V zasneženi dolini, kjer so bele strehe hiš dihale v ritmu zime, je živel deček po imenu Maj. Bil je miren fant z velikimi očmi, v katerih je živelo nekaj posebnega — ne moč, ne zdravje, ne brezskrbnost… temveč trma upanja, ki je tlela, tudi ko je bilo njegovo telo šibko.

Maj je pogosto opazoval otroke skozi okno, kako tekajo po snegu. Sam ni mogel z njimi. Njegovi dnevi so bili prepleteni z utrujenostjo, zdravili, čakanjem in dolgimi urami, ko so bolečine tiho preplavljale njegov svet.

A Maj ni bil sam.

Ob robu vasi je stal stari gozd, ki so mu domačini rekli Tiha senca. Maj je vanj hodil, kadar mu je telo to dovolilo — počasi, previdno, s kratkimi odmori. Tam je našel nekaj, kar je razumelo njegovo tišino.

Nekega mrzlega popoldneva, ko je veter šepetal med vejami, je Maj sedel na staro, z mahom poraslo korenino. Zaprl je oči.

In prvič po dolgem času… ga ni bolela tišina. V njej je zaslišal nekaj drugega.

Ne glas. Ne besede. Ampak toplino, ki ni bila iz tega sveta.

Kot bi se gozd sklonil k njemu in nežno rekel: »Vem, kako ti je. A v tebi je več, kot misliš.«

Maj je odprl oči. Snežinke so padale tako počasi, kot bi ga skušale ne prestrašiti. Vsaka, ki je pristala na njegovem plašču, je pustila droben, svetlikajoč odtis — kakor majhen dokaz, da svet še vedno vidi njegov pogum.

Ko se je vračal domov, je opazil nekaj, česar ni pričakoval.

Ljudje, sosedje, znanci… so tistega dne nenavadno pogosto pogledali vanj.Ne iz pomilovanja. Ne iz skrbi.

Ampak kot da v njem vidijo nekaj, česar prej niso.

Morda zato, ker je tisti dan nosil drugačen korak. Morda zato, ker je gozdni šepet sedel v njegov izraz. Morda zato, ker si je prvič dovolil verjeti, da drobno upanje ni nič manj resnično od bolečine.

Tistega večera je mama sedela ob njem in mu brisala čelo. »Danes si ves drugačen,« je šepnila.

Maj se je rahlo nasmehnil. »Nekaj me je našlo, mama. Ne znam razložiti. Ampak… počutim se, kot da nisem sam.«

Mama je stisnila njegovo roko — drobno, hladno, a polno iskanja.

In tisti večer je Maj zaspal mirneje kot kadarkoli prej.Gozd je zunaj pel svojo tiho pesem, ki jo je čutil le on.

A naslednji dan…se je zgodilo nekaj, kar je spremenilo vse.

Ljudje iz vasi so začeli prihajati. Najprej ena družina. Potem druga. Potem še starejši gospod, ki ga Maj že mesece ni videl.

Vsak je prinesel nekaj drobnega:

• piškot

• šal• odejo

• risbico

• drobnega lesenega ježka...

In vsi so rekli isto:

»Ne vemo zakaj… ampak čutimo, da želiš, da ti pomagamo. Čutimo, da moramo biti tu.«

Maj ni vedel, da je tihi gozd tistega dne, ko je vedril med snežinkami, poslal v svet svoje sporočilo.

Ne kot čarobnost. Ne kot čudež.

Ampak kot prvinski spomin nazaj ljudem, ki so pozabili:

da je najti pot do nekoga v stiski nekaj najbolj človeškega, kar obstaja.

Od tistega dne naprej so ljudje v dolini živeli drugače. Ne zaradi snega. Ne zaradi gozda. Ampak zaradi dečka, ki je v svoji tišini nosil pogum, večji od sveta.

In Maj? Maj je še vedno imel bolezen. Še vedno težke dni. Še vedno noči, ko so bolečine bile trše od ledu.

A imel je nekaj, kar je vse spremenilo:

Ljudi, ki jih je s svojo tiho močjo ponovno prebudil. In Tiho senco gozda, ki je vedno vedela, kdaj ga poklicati.

Napisala, Olga J. Bahun