Inkluzija vključuje proces sistemske reforme, ki vključuje spremembe in modifikacije vsebine, učnih metod, pristopov, struktur in strategij v izobraževanju, da bi premagali ovire z vizijo, ki služi vsem učencem ustrezne starostne skupine zagotoviti pravično in participativno učno izkušnjo in okolje ki najbolj ustreza njihovim zahtevam in željam.
Inkluzija ni isto, kot integracija, integracija pomeni, da se mora prizadeti otrok prilagajati splošnemu okolju v nasprotju z inkluzijo, ki je na strani prizadetega otroka, kateremu se mora prilagajati tudi okolje.
Inkluzija je globlji koncept kot integracija, inkluzija je popolno vključevanje otroka, kjer se večina prilagodi manjšini.
Gre za spremembo temeljnjih vrednot, mišljenja in ravnanja. inkluzija je koncept, ki temelji na sprejemanju in razumevanju različnosti ter preprečevanju socialnih motenj. Pomeni odstranjevanje ovir v izobraževalnem procesu in prilagoditev okolja otroku, ki bo skozi interakcijo s sovrstniki optimalno razvijal svoje potenciale in s tem postajal enakovreden člen skupnosti.
Umestitev invalidnih učencev v redne razrede brez spremljajočih strukturnih sprememb organizacije, kurikuluma, strategij poučevanja in učenja ne pomeni vključitve. Poleg tega integracija ne zagotavlja samodejno prehoda iz segregacije v vključenost.
Kljub povečanju segregacije in prej navedenih političnih razlogov še vedno obstaja veliko šol z inkluzivno prakso in vemo, da so to sanje večine invalidnih otrok in mladih.
Invalidnim otrokom (starim od 8 do 17 let) je jasno, kaj si želijo za boljše življenje:
Biti razumljen, viden in slišan;
Prejeti kakovostno individualno prilagojeno izobraževanje v rednih šolah, kjer je to mogoče, in prejeti celostno podporo v šoli, ko jo potrebujejo;
Da so bolnim in invalidnim otrokom prilagojene dostopne vse tiste šolske in izven šolske dejavnosti in storitve, ki jih zmorejo opravljati.
Prejeti visokokakovostno in hitro lokalno oskrbo;
Biti brez nadlegovanja in diskriminacije;
Da bodo prehodi iz otroštva v odraslo dobo gladki, nestresni in da bodo nanje dobro pripravljeni. Da bo sistem poskrbel za to, da bodo lahko dostojno živeli.
Za storitve, da jih družba sprejme kot enakovredne člane in se zavzame zanje, kot člane svoje družine
da se jim omogoči komunikacijo, pojasnila in druženja ter pogovore z zdravimi otroci, predvsem pa tudi s starši sovrstnikov v izobraževalnih sistemih.
da se jim omogoči imeti spremljevalca enakega spola
drugo
Kljub ciljem in željam ter dobrim namenom se še danes, po mnogih letih prizadevanj. zaradi slabih pogojev zmanjšuje število zaposlenih invalidov, na invalidnih otrocih se varčuje, premalo govori o njihovih življenjih in možnostih, zato je v njihovih odraščanjih veliko preveč neuspeha, nismo zmožni njihovega učinkovitega, enakovrednega ter uspešnega izobraževanja, glasovi mladih invalidov so še vedno marginalizirani.
V šolah je vse več ločevanja, nasilja, nadlegovanja, neenakosti, pa tudi velikega pomanjkanja dostopa do enakosti, potrebne podpore njihovih maksimalnih potencialov in zmožnosti, premalo posluha za njihove potrebe, sploh pa ni možnosti individualnih prilagajanj, ki bi jim kasneje v življenju omogočala uspeh in človeka vredno samostojnost.
Premajhne in javnosti nepomembne so njihove v nebo klicoče želje po boljših pogojih življenja, šolanja, ustvarjanja, prilagajanja, napredka in s tem premajhna podpora skupnosti vse številčnejšim družinam invalidnih otrok.
Njihove želje po inkluziji so pri nas na žalost še daleč od izpolnjenih.
Več o temi najdete na Gaja Gantar