Za hospitaliziranega otroka je bolezen huda preizkušnja. Dolga leta so starši po končanih obiskih zapuščali bolnega, objokanega otroka samega v bolnišnici. To je pri otrocih in pri starših puščalo posledice.
Novost, ki so je bili veseli mnogi starši, je bila januarja leta 2009 sprejeta sprememba Zakona o Zdravstvenem varstvu in Zavarovanju. O tedaj dalje ima eden od staršev bolnega otroka do njihovega petega rojstnega dne pravico do sobivanja v bolnišnici z njim v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja. Za to spremembo smo se v ustanovi močno trudili, saj so starši bivanje ob otroku morali kriti sami ( plačevati prehrano) in si celo prinesti lastna ležišča. Tudi sedeli so, saj v mnogih sobah ni bilo prostora za ležišče. Večkrat pa jim le to tudi ni bilo dovoljeno ali omogočeno.
Po novem so stroški njihovega bivanja ob otroku kriti s strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) (Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, 2008).
Ta novost, ki prinaša toliko dobrega za otroka, starše, kadru v bolnišnicah pa je povzročila precejšnje težave, ki so temeljile predvsem na prostorski stiski in premajhni kapaciteti praznih bolniških postelj. Starši se morajo držati hišnega reda in upoštevati navodila.
Zavedati se morajo pravic in dolžnosti, ki jih morajo izpolnjevati. Otrok potrebuje mir, ni ga potrebno ves čas animirati, ampak skupaj z njim prebroditi bolezen.
Za otroka kot tudi za starše je sobivanje koristno. Pomembno je sodelovanje staršev s kadrom in obratno. Pravica staršev je, da so sprotno informirani o različnih preiskavah in morebitnih negativnih posledicah teh preiskav pri otroku. Solidna zdravstvena prosvetljenost in zdravstvena vzgoja staršev sta pomembno »orožje« v boju proti obolevnosti otrok in za čim hitrejšo ozdravitev bolnih. Žal se to pravilo obveščanja večkrat krši predvsem zaradi časovnih stisk in drugih spletov okoliščin.
Prvi stik staršev in otroka z zdravstvenim osebjem ima na otrokovo bivanje v bolnišnici velik pomen. Prav tako tudi njihovo medsebojno razumevanje in zaupanje.
S časom se tudi zaradi osveščanja ustanove menjujejo družbena stališča glede odnosov do bolnih otrok, svojcev in pa vedenje udeležencev procesa zdravljenja. Bolan otrok in njegovi starši imajo vse več pravic do odločanja glede izbire zdravljenja, zdravstvenih posegov. Še premalo, vendar več.
Na žalost se sem in tja v ustanovi še vedno soočamo s stiskami staršev, ki ne najdejo skupnega jezika z zdravniki in zdravstvenim osebjem. Nekateri iz tega razloga potujejo iz ene klinike v drugo in nenazadnje v tujino, vse dokler se jim dejansko ne prisluhne. V obratnem pogledu pa naše zdravstvo nelegalno včasih poseže v globino pristojnosti, katerih nima, ne glede na dobrobit otroka, saj je le ta še vedno otrok svojih staršev, ti pa imajo pravico njegovo zdravje zaupati izbranim zdravnikom, tudi v tujini. Odnosi tako postajajo vse bolj partnerski. K temu prispeva tudi sprejeto načelo nujnosti sodelovanja med bolnikom, svojci, zdravstvenimi delavci. Starši in otroci si zaslužijo topel in korekten odnos.
V vsakem primeru je najpomembnejši bolan otrok, ki preživlja težko preizkušnjo in prav zaradi tega je pomembno sodelovanje. Želja staršev je aktivno sodelovanje pri otrokovem zdravljenju, biti v stalnem stiku z njim. To jim je potrebno omogočiti po najboljših močeh. Starši in otroci predstavljajo družino.
Otroci naj so zdravi, bolni, nagajivi, nerodni, neposlušni, še vedno so otroci, del svojih staršev. Potrebno jih je spoštovati, ljubiti, da bo to za njih dobra popotnica v življenju.
Želja mnogih staršev je zdrav, lep in pameten otrok. Ali se mogoče kdo vpraša, kaj pa si želi otrok? V otroku je potrebno gledati in spoštovati človeka. Otrok ob sebi potrebuje starše, ki so pripravljeni poslušati njegove težave, ki ga ljubkujejo, se igrajo z njim. Otrok želi občutiti svoje starše, želi, da se spustijo na njegovo raven in mu prisluhnejo. Želi si, da si zanj vzamejo čas, da se z njim ukvarjajo in jim ni le samoumeven. Želi si prijetnih čustev, kot so: zadovoljstvo, veselje, ljubezen, zaupanje.
Potrebujejo igro, ki s svojo veliko vrednostjo oblikuje srečno in zdravo otrokovo osebnost. Ljubezen je pogojena z ljubeznijo, ki jo je potrebno negovati. Zdravje in sprejemanje otroku dajeta moč pri odraščanju, premagovanju ovir, ki se pojavljajo oz. se bodo pojavljale na njegovi življenjski poti.
Kaj so pa želje bolnega otroka? Zdravje in bližina svojih staršev! To mu pomeni največ. Skupaj s starši želi premagati bolezen, bolečino in strahove, ki ga preganjajo. Želi si brezpogojnega razdajanja, negovanja in mnogo ljubezni. S pomočjo staršev bolezen ni več tako strašna. Otrok, ki boleha doma oz. v bolnišnici, si želi tudi razvedrila, ki prežene črnoglede misli.
Doma ima bolan otrok na voljo svoje starše, v bolnišnici to vlogo delno prevzamejo vzgojiteljice. Otrok za svoje razvedrilo ne potrebuje veliko. Že sam pogovor z vrstnikom, igra ali obisk staršev lahko pozitivno vpliva na njegovo počutje. Vendar nihče ne more nadomestiti stalne prisotnosti staršev. Čutiti mora, da je v njegovi bližini vedno ljubeča oseba, na katero se lahko obrne, zanese in mu nudi občutek varnosti, pomembnosti, edinstvenosti. Tako bodo otroku dnevi v bolnišnici minili hitreje in brez večjih posledic hospitalizacije.
Sam nasmeh na otrokovem obrazu, še posebej ob bolečinah in stalnem ležanju, v obdobju, ko jim pravimo, da so kot živo srebro, nam pove, da je otrok srečen, zadovoljen.
Pravica otroka je, da starši skrbijo zanj, mu nudijo dobrine, ki so nujno potrebne za zdrav razvoj otroka. Vsak z ljubeznijo spočet otrok bo prav gotovo deležen ljubezni v največjem možnem obsegu, ki ga premorejo njegovi starši. Starši otroku nudijo varno zavetišče in razumevajočo oporo.
Otroci potrebujejo ob sebi svoje starše, saj jim starši predstavljajo zavetje, varnost in ljubezen, ki je nujna v teh nežnih letih življenja. Otroci, ki so zaradi svoje bolezni bili dalj časa hospitalizirani, mnogokrat prav ob vrnitvi domov pokažejo vso tesnobo, žalost, bolečino, ki so jo v bolnišnici skrivali v sebi.
Ob vrnitvi iz bolnišnice otroci preko igre radi obnavljajo svoja doživetja v času bolezni. Zastrašujoča dogajanja postanejo bolj domača in tako otrok lažje predela svoja neugodna doživetja, ki jih je doživel v bolnišnici.
Po fazi protesta in fazi obupa sledi faza navidezne prilagoditve. Povod za nastanek tretje faze je lahko daljše bivanje otroka v bolnišnici. Otrok ne more več prenesti negativnih emocij, izzvanih z ločitvijo od matere, zato poskuša najti zadovoljstvo drugje. Ko mati odhaja iz bolnišnice, ne joče več, niti ni zainteresiran za njen prihod. Pri povratku domov pa se lahko pokažejo negativne posledice te faze - začasne ločitve otroka in matere zaradi hospitalizacije.
Neugodne čustvene izkušnje vplivajo na spremembo otrokovega vedenja, kar je odvisno od:
• otrokove starosti (mlajšega otroka ločitev od staršev bolj prizadene);
• dolžine bivanja v bolnišnici (časovno daljša odsotnost se kaže v čustveni prizadetosti);
• kakovosti izkušenj v bolnišnici (neprijetne izkušnje puščajo globlje sledi);
• otrokove osebnosti (ločitev od staršev lažje prenaša uravnovešen otrok)
Po odpustu iz bolnišnice otroci pogosto mater odklanjajo, se ji upirajo in izogibajo njene bližine. Ta protest se lahko kmalu obrne v tesno navezanost na mater in strah pred ponovno ločitvijo. Zgodi se, da se ti otroci pretirano navežejo na mater, kar lahko negativno vpliva na njihov osebnostni razvoj. Vsaka daljša ločitev otroka od staršev upočasni tako psihični kot telesni razvoj otroka.
Mnogi avtorji smatrajo, da ima kar 50% hospitaliziranih otrok značajske psihološke motnje. Te so posledica same hospitalizacije. Če je otrok ločen od najdražjih več kot pet mesecev, se lahko pojavijo ireverzibilne spremembe pri otroku.
Čutite to? Pa gledamo le na čustvovanje ob hospitalizaciji in ob prihodu otroka domov.
Dolgotrajna ločitev pri otrocih pusti posledice, ki se kasneje kažejo v različnih oblikah:
• slabe navade v spanju, prehranjevanju, higieni, socialnem obnašanju;
• nevrološke težave, ki se kažejo kot hudo ljubosumje, motnje spanja, močenje postelje, izguba teka, ravnodušnost;
• motnje obnašanja, kot so laganje, nedružabnost, napadi besa, destruktivnost, okrutnost;
• psihosomatske težave, npr: kožne bolezni, občutek utrujenosti, vrtoglavica, izčrpanost, bruhanje;
• motnje govora, npr: jecljanje, sesljanje .
Otrok, ki pred odhodom v bolnišnico ni kazal ljubosumja na brate, sestre, lahko postane ljubosumen. Zahteva vso pozornost staršev samo zase. Tudi starši lahko opazijo, da se otrok vede, kot da bi bil tuj domačim. Večina vseh teh težav se pojavlja po odhodu otroka iz bolnišnice. To kaže na resne posledice trajajoče hospitalizacije.
Nekateri otroci ob prihodu domov postanejo:
• nenavadno čustveni do staršev (pri starših iščejo več ljubezni, pozornosti kot pred boleznijo);
• težko vodljivi, trmasti, neubogljivi;
• razdražljivi, jokavi.
Starši morajo biti seznanjeni s posledicami, ki se lahko pojavijo pri dalj časa hospitaliziranem otroku, saj se bodo le tako znali s tem »spopasti«.
S hospitalizacijo se otroku pretrga proces socializacije. Pomembno je, da starši umirjeno, razumevajoče ravnajo z otrokom in mu nudijo vsestransko podporo.
Občutki samote, nesposobnosti, potrtosti sodijo med normalna čustva, ki se pojavljajo pri vseh otrocih. Starši morajo oceniti, ali so to prehodne težave ali pa so tako hude, da jih otrok ne bo mogel premagati. Če težave kar trajajo, je pomembno, da starši poiščejo pomoč pri strokovnjakih (psihoterapevt, otroški psiholog), pa tudi pri nevladnih organizacijah, ki imajo s takšnimi stiskami otrok dolgoletne izkušnje. Staršem in tudi otrokom bo odleglo, ko bodo našli nekoga, ki bo otroka razumel in mu pomagal.
Povzeto iz diplomske naloge Dragice Bogatin ( Pedagoška fakulteta Univerze v Mariboru)