Ko se leto za letom trudimo skozi osveščanja dopovedati odgovornim, da NI PRAV, da bolne otroke spremljajo spremljevalci, ki so izbrani še vedno prepogosto brez soglasja staršev, ki najbolj poznajo svojega otroka, in, ki so, kar je še veliko huje, celo nasprotnega spola.
Kot gibalno oviran otrok, se pogosto še vedno znajdemo v situaciji, ko zmoremo le obmolkniti, ker se odgovorni, ki so zadolženi, da po svoji najboljši vesti, za otroka zberejo spremljevalca, ki bo maksimalno usposobljen , da bo nudil njemu, otroku, tisto, kar otrok potrebuje, ne zavedajo, da je to pomembneje od tega, kako bo ta posameznik v času otrokove odsotnosti šoli koristil, kako bo ta posameznik, prijatelj ali celo sorodnik nekoga od šolskih uslužbencev…
Dragi odgovorni šolski delavci. Da vas usmerimo še tukaj, kako je PRAV IN ČLOVEŠKO, da se izbira spremljevalca, glede na nekaj pozitivnih izkušenj, ki jih imamo, ki so doprinesle otroku in njegovemu napredku maskimalno oporo. Šola poda javni razpis zanj. Lahko naredi tudi ožji izbor.
Ko ostanejo trije do pet ustreznih kandidatov, pa k sodelovanju pri izboru povabi tudi otrokove starše.
Le ti svojega otroka poznajo najbolje in zagotovo bodo delali maskimalno v otrokovo korist. Staršem lahko šola posreduje opis usposobljenosti izbranih kandidatov, da se le ti primerno pripravijo na določena vprašanja, da ob dokončnem razgovoru od vsakega kandidata slišijo še, kar jih skrbi in zanima. Gre za interno sodelovanje šole in staršev. Kar zagotovo drži je to, da morajo tako šola, kot starši, pri otroku, ki je toliko gibalno oviran, da potrebuje pomoč tudi pri intimnih opravilih, upoštevati spol otroka. Torej, pri deklicah, moški spremljevalci odpadejo, pri dečkih pa ženske spremljevalke.
Ko gre za javni razpis za spremljevalce, se zagotovo najdejo kandidati obeh spolov ob primernem sodelovanju z ZZZ, sicer se izbere začasnega, dokler ni na voljo nekaj kandidatov primernega spola. Torej, v tem ožjem izboru ostanejo le kandidati primernega spola. Nato pa je potrebno ob upoštevanju potreb in karakteristik težav otroka izbrati empatičnega kandidata, ki se odlično znajde v nepričakovanih situacijah, ki je dovolj fizično pripravljen za pomoč pri gibanju otroka, ki je dovolj usposobljen, da otroku pomaga učinkovito in zadosti strokovno spremljati snov – delati zapiske, odlično je, če se spozna na težave gibalno oviranega otroka, na morebitno nudenje prve pomoči v primeru npr. epileptičnih napadov ali sladkore bolezni, ki spremljajo lahko osnovno bolezen, da se spozna na higieno (pri jedi , v stranišču, v primeru pogostih infektov in morebitnih težav z dihali, s srcem, npr. pa naj bi se spoznali tudi na splošno higieno, ki lahko otroka prikrajša za pogoste odsotnosti od pouka).
Popolnoma napačno je, da ni denarja zato, da bi ZZZ v sodelovanju z MZŠZŠ organiziral vsako poletje tečaj za spremljevalce, kjer bi le te, tako starši bolnih otrok, kot tudi strokovnjaki skupaj podučili, kakšna so pričakovanja in tudi osnovnih nalog spremljevalcev ter značilnosti otrok z različnimi težavami.
Našel se je resurs sredstev celo za to, da so določenih del in nalog naučili prostovoljce, ki opravljajo manj pomembna dela. Za spremljevalce naših bolnih otrok, pa se denarja, da bi se izvedli tečaji, skozi katere bi spremljevalce pripravili na različne scenarije, ne najde. In potem prejemamo v ustanovo žalostna pisma, polna razočaranj, skrbi in nezadovoljsva ter tudi strahu staršev bolnih in gibalno oviranih otrok, ki svojega nezadovoljstva in otrokovega nezadovoljstva s spremljevalcem otroka niti ne upajo izraziti. Razkriti. Bojijo se, da bi otrok zato, ker bi nanj opozorili, še bolj trpel. V kakšni domovini živimo, da ni prvinski namen in naloga spremljevalca, da se ta z otrokom ujame, da mu je v primerno oporo in pomoč, da bo otrok lahko dobil primerno in dovolj strokovno pomoč v različnih situacijah.
Potrebno se je zavedati, da otrokov spremljevalec pogosto za starše pomeni del družine, saj naj bi bil podaljšana roka staršev. Starši pričakujejo, da bo za njihovega otroka dovolj dobro poskrbel, starši si želijo, da otrok občuti toplino in bližino do tega posameznika, da mu zaupa, da se počuti tudi varnega, zato je primerno, če tudi nikakor zakonsko obvezujoče, če se otrok s spremljevalem dobi kdaj tudi izven pouka.
Ter, da se prav tako tudi starša z njim srečata kdaj izven šolskih prostorov. Starši in spremljevalec morajo biti povezani v lepo sodelovanje za maksimalno oskrbo otroka. Tega pa sistem kot tak in zakoni ne priznavajo in ne upoštevajo. In seveda ne omogočajo. Gibalno oviran in bolan otrok gre lahko s šolo tudi v šolo v naravi. Kako naj ga starši mirnih src pustijo, če spremljevalcu ne zaupajo? Kolikokorat je pri pisanju zakonodaje sodelovala skupina staršev bolnih ali gibalno oviranih otrok, ki ima izkušnje in pozna pasti te storitve, strahove staršev in potrebe otrok, ter lastnosti, ki jih spremljevalec mora imeti?
Redko, če sploh kdaj.
Prav tako je izjemnega pomena, da spremljevalec, s katerim se otrok po prvem letu sodelovanja nekako uskladi in se privadita drug na drugega, ostane spremljevalec istega otroka čim dlje, čim več let. Kajti skozi leta se njihov odnos razvija, gradi in izboljšuje.
Navežeta se, spoznata se. V našem sistemu se spremljevalca dodeljuje sproti vsako posamezno šolsko leto, brez upoštevanja navedenih dejstev, se pogosto otroku dodeljuje novega in novega….
Upamo, da bomo dosegli, z vztrajnimi opozorili, da bodo te slabe izkušnje čez nekaj let le še izginjajoč spomin. Da bomo dovolj dozoreli v spoznanju, kako pomemben del življenja naših gibalno oviranih otrok spremljevalci so in bomo tako do njih in njihove strokovnosti tako tudi postopali ter jo zahtevali. Prav tako upamo, da se jim bo dodelilo več pristojnosti in obveznosti, kot jim jih je dodeljenih sedaj, pa še te ne izpolnjujejo, ker je še vedno prepogosto pomembneje, koliko bo ta dodaten kader koristil šoli, kot otroku. Seveda so povsod svetle izjeme, le da te ne svetle, dajejo črno piko na celoten postopek izbire in strokovnosti ob tej tematiki. In upamo, da bomo imeli starši pri sprejemanju novih pristojnosti in aktov povabljeni k sodelovanju.