Ali je prav, da kuharji v šoli, katere obiskuje vse več otrok s hudimi alergijami, zaradi katerih so potrebni dietni meniji, ne znajo pripravljati teh dietnih menijev in ne znajo pripravljati pestre dietne prehrane, za katero pa naj tudi ne bi bilo sredstev in sestavin? Nikakor ni prav!
Ko se ozremo na razgledani svet in tudi kuharske mojstre znotraj naše države, z žalostjo spoznavamo, da hrano našim otrokom pri napornem učenju zahtevnega šolskega sistema, pripravljajo tudi neprimerni kuharji, s premalo znanja, še posebej, ker ne sledijo novostim in se ne do izobražujejo, da bi lahko za, ne le bolne, temveč tudi zdrave otroke, pripravljali primerno, pestro in zdravo prehrano.
Med seboj bi v današnjih časih morali imeti tudi dietetika.
Obenem nimajo resorsov, in ni denarja za take menije in prehrano. Torej, če starši otrok z alergijami želijo, da bo njihov otrok imel pestro, zdravo in prilagojeno dietno prehrano, so se še vedno prepogosto primorani znajti sami in otroku pripravljati vsakodnevne sveže obroke, katere otroci vzamejo s seboj v šolo, sami. Sedaj pa se ozrimo na Ustavo in na zakonodajo, ki zahteva za otroke varno, zdravo, za otroke primerno, strokovno in prijazno šolsko okolje. V kolikor otrokom to ni zagotovljeno, ali ne gre za nasprotja zakonov in pravico otroka, da take šole ne obiskuje? Tu bi se lahko vprašali tudi o zdravem šolskem okolju, kjer še vedno preveč otrok v šolo, poleg znanja hodi po številne strupe in nevarnosti, od plesni, do zastarelih stavb, nepreglednih nihajočih vrat, divjanja nekaterih in drugih pasti, ki ogrožajo njihovo varnost. Še posebej na to postanemo pozorni v naši ustanovi v časih, kakršni so danes.
Kako smo se trudili osveščati in opozarjati na težave v šolah in vrtcih, ki ogrožajo zdravje naših malčkov, pa se ni našlo denarja.
Denarja se tudi ni našlo za nove, varnejše in sodobne torbe prve pomoči v našem projektu Zdravstveno varna šola, v katerem smo opozorili tudi na neskladje zakona o zdravilih, saj v šoli šolski zdravniki niso prisotni, da bi pomagali otrokom ob hujših zdravstvenih težavah, kjer lahko le ti preživljajo ure v bolečinah, saj jim šolski delavci ne smejo dati niti enega običajnega Lekadola, včasih pa traja do konca delovnih obveznosti, da starši pridejo ponje, mnogokrat otroci zaradi bolečin niti niso sami zmožni iti do zdravnika.
Kako prepuščamo otroke brez primerne opreme in usposobljenih spremljevalcev z znanjem prve pomoči na različne izlete, tudi v kraje, kjer nanje prežijo različne nevarnosti in pa, kako starši prepuščamo svoje otroke neznanim voznikom, ki morda niso preverjeno pripravljeni in usposobljeni na prevoz otrok, da jih vozijo naokoli. Obenem pa prepuščamo tudi šolskim delavcem vso skrb za sistematske preglede in celo cepljenja.
O tej tematiki, kako vse večji dar so naši otroci, saj ima vse več parov težave z zanositvijo, bi še veliko lahko napisali.
In če so bili bolni otroci včasih le redek pojav, saj so bili skriti za zidovi posebnih prilagojenih šol za otroke s posebnimi potrebami, ki so imele le malo dijakov, je danes že skoraj vsak otrok svoj butik, težave, ki so bile včasih alarmantne, so del naših življenj in čas je, da spoznamo, da je vsak otrok izjemno dragocen ter, da moramo narediti vse, kar zmoremo in znamo, da bomo zanje maksimalno dobro poskrbeli in jim s tem omogočili dostojna življenja , primerno šolanje, varnost in primerno oskrbo.
Ko pa pogledamo, kako hitro je naša domovina našla vse mogoče resurse za to, da pomaga pribežnikom, ki v večini celo le prečkajo našo domovino, pa se nam upravičeno postavlja vprašanje; Kdaj bodo politiki dojeli, da naši otroci niso kar nekaj, da je skrajni čas, da vanje vložimo potrebna sredstva, da jih to, kar bi jim že davno morali, omogočimo?
Ne bomo se dotikali tega, da so starši vse bolj osveščeni, da je internet naredil napredek v znanju in zavedanju staršev, kako je in kako bi moralo biti. Le vprašanje časa je, koliko časa bodo še ponižno in potrpežljivo čakali, da se država in vsi pristojni zbudijo.