Dojenje je čudežni dar in zdravilo za nedonošenčke, novorojenčke in dojenčke.
Vsem staršem in še posebej materam brez izjem polagamo na srce, da naj dosledno naredijo vse, kar lahko, da otročka, ki pride na svet, dojijo.
Mnoge matere se temu že v naprej odpovedo, ker se bojijo, da bi jih bolelo ali, da bi jim dojenje pokvarilo strukturo dojke, ker je otrok vezan nanje, bojijo se črpanja mleka, bojijo se vnetij...Številni strahovi jih odvrnejo od dojenja, kar je velika škoda. Kakšna škoda je to, pa se včasih prav kruto zavedo matere, ki bi srčno rade dojile, pa res ne morejo.
Kaj lahko mati, otrok in zdravstveno osebje storijo za uspešno dojenje? Kako nastaja mleko? Zakaj otrok sesa?
Mala Nives se je rodila dva meseca prezgodaj. Njena prestrašena in zaskrbljena mamica, ki so jo skupaj z Nives preselili v osrednjo porodnišnico na oddelek za prenatologijo, ni mogla biti stalno z njo, tako, kot je lahko bila, dokler je bila Nives v njej. Nives je naprej rasla v inkubatorju, mamica pa jo je redno obiskovala.
Na koncu obiska si je mamica poizkušala izbrizgati iz dojk nekaj mleka za deklico, vendar je kljub naporu komaj napolnila dno posode. Hudo ji je bilo, a potolažili so jo, da bo vsak mililiter mleka za malo Nives prav dobrodošel.
Ko je čez nekaj tednov Nives prerasla svoj inkubator in so jo preselili v posteljico, je bila že prav krepka deklica in mati je prišla, da bo ob deklici dan in noč, da se bosta naučili nege in hranjenja.
Prvi dan ni bilo v njenih prsih skoraj nič mleka, pa so ji vseeno Nives položili k prsim in z nekaj vaje in vztrajnosti je pričela deklica sesati pri mamici. In mleko se je postopoma vračalo. Bolj, ko je deklica sesala, več je bilo mleka zanjo. In ob odpustu je bila Nives polno dojena.
Mati jo je nato dojila do leta in pol, samo s svojim mlekom, pa jo je mamica hranila vse do 4. meseca starosti. Vse več mamic doji vse do tretjega leta in tudi kaj dlje. Dolgotrajno dojenje vseeno ni tako pomembno, kot začetno dojenje oz. dojenje novorojenčka in dojenčka, čeprav ima tudi daljše kar veliko pozitivnega.
Kaj nam je dogajanje v poporodnem obdobju povedalo o najboljšem načinu naravnega hranjenja, o dojenju? Zgodba brez dvoma pritrjuje mnogim raziskavam v svetu, da je velika večina žensk sposobna polno dojiti svoje otroke, če se tako odločijo in imajo oporo pri partnerju, v svoji družini in pri zdravstvenem osebju.
Večina otrok se pri nas rodi ob izračunanem terminu poroda in še zdaleč nimajo toliko dodatnih zapletov, kot jih lahko pričakujemo pri nedonošenčkih. Če je vendar tudi v takih okoliščinah mogoče uspešno spodbuditi in vzdrževati dojenje, potem je pri normalnih porodih to mačji kašelj!
Tako ni pretirana trditev, da več kot 95% zdravih žensk lahko polno doji svoje otroke (podatek iz Svetovne zdravstvene organizacije).
Za uspešno dojenje pa je potrebno ob zgodnji odločitvi, tudi nekaj okoliščin, ki jih lahko ustvari pravilno izobraženo zdravstveno osebje. Dojenje po vsem svetu pridobiva na veljavi. Tega se lahko zelo veselimo.
Po vsem svetu se je v letu 1991, pod vodstvom Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) in Sklada združenih narodov za pomoč otrokom aktivirala pobuda za “Novorojenčkom prijazne porodnišnice” (NPP)
Temelja te pobude sta dva:
omogočiti vsem materam prosto izbiro naravnega in najboljšega načina hranjenja svojih novorojencev, to je dojenja, z zgodnjim pričetkom že v prvi uri po rojstvu, s pisnimi navodili o dojenju, podukom mater o dojenju, sobivanjem otrok in mater v isti sobi in dojenjem po želji.
prepoved podarjanja ali omogočanja nakupa nadomestkov za materino mleko po znižanih cenah ter opustitev uporabe stekleničk in cucljev za hranjenje otrok v porodnišnicah, brez dodajanja umetne prehrane kot nadomestkov za materino mleko..
To pobudo privzemamo tudi v Sloveniji s ciljem, da bi čim več mamic izključno dojilo svoje otroke vsaj do 4. – 6 meseca starosti, nato pa bi ob uvajanju ostale ustrezne hrane, po želji dojile vse tja do otrokovega 2. leta starosti ali še dlje.
Kaj lahko storijo mamice, da bodo več in dalj časa dojile?
Tu je nekaj najbolj osnovnih podatkov in napotkov za najboljši naravni način hranjenja novorojencev in dojencev do 4. – 6. meseca starosti.
Pisanje o dojenju se navadno pričenja z opisom razvoja dojk, ki se zastavi pri otrocih že v maternici. Kar veliko novorojenčkov se rodi z oteklimi dojkami. Iz nekaterih se izloči celo nekaj kapljic mleka – “čarovniško mleko”. Seveda to ni prav nič podobno kasnejšemu dojenju, saj dojke do pubertete popolnoma “presahnejo”.
Pri deklicah se prebudijo šele ob hormonskem zorenju (puberteti), ki nastopi med 10. in 12. letom starosti.
Ob delovanju dveh hormonov, ki se imenujeta progesteron in estrogen, se nato dojki dokončno razvijeta v 2 do 3 letih. Kljub temu se dojki tudi kasneje z leti ves čas spreminjata.
Največje spremembe dojk se zgodijo med nosečnostjo. Pri mnogih ženskah je vidno povečanje prsi med nosečnostjo že po 5 do 8 tednih. Priprava dojk na dojenje pa je med nosečnostjo tako učinkovita, da bi lahko že po 16 tednih (4 mescih nosečnosti) ženske dojile, če bi bila odstranjena zavora, ki jo izvaja med nosečnostjo posteljica.
Kaj se dogaja po rojstvu otroka z materinima dojkama?
Zaradi odstranjene zavore, ki jo izvaja med nosečnostjo posteljica, se dojki napolnita z mlekom. To prvo mleko imenujemo “kolostrum”, po slovensko “mlezivo”. Vsebuje izredno veliko obrambnih snovi, beljakovin in rudnin in je za vsakega novorojenčka izjemno pomembno.
Med prvimi 30 in 40 urami po rojstvu se nato mlezivo spremeni, izloča se vse več mlečnega sladkorja (laktoze) in volumen mleka naglo narašča. Matere, ki hranijo otroke po želji navadno opazijo prvi naval mleka iz dojk med 24 in 48 urami po porodu.
Dojenje terja dokaj veliko porabo energije. Zato je tudi v tem naravnem postopku vgrajen varnostni mehanizem. V kolikor dojenje ni potrebno (ni sesanja, ni izbrizgavanja mleka iz dojk), se izločanje mleka samo po sebi postopoma popolnoma ustavi.
Nasprotno pa veliko “povpraševanje” (sesanje, izbrizgavanje) povzroči tvorbo vedno večjih količin mleka. Taki mehanizmi so skupni tako človeku kot tudi ostalim sesalcem.
Količino mleka, ki nastaja v dojkah, ne določajo samo materini hormoni ali velikost in oblika dojk, temveč predvsem učinkovitost sesanja oz. praznjenja mleka iz dojk.
Kako se dojenje vzdržuje?
Znano je, da uspešno dojijo tiste mamice, ki so prepričane vase in v dejstvo, da lahko za otroka zagotove dovolj svojega mleka. Take mamice bodo lahko polno dojile celo v zelo neugodnih pogojih in ob napornem delu, kot to vsak dan počne veliko žensk po svetu.
Fiziološko sta pri vzdrževanju dojenja pomembna dva materina refleksa:
Pri prvem, ki zagotavlja nastajanje mleka v dojkah, sodeluje hormon prolaktin. Izloča se iz možganskega priveska, žleze z noranjim izločanjem, dražljaj za izločanje dobi iz sesanja bradavice na dojki. Prolaktin pospešuje nastajanje mleka v dojki, obenem pa v ledvicah povzroča zadrževanje vode in soli v telesu. Strokovnjaki menijo tudi, da je udeležen pri podaljšanju poporodne neplodnosti pri doječih ženah.
Drugi hormon, ki pomembno sodeluje pri izločanju mleka iz dojk nastaja v zadnjem delu možganskega priveska in se imenuje oksitocin. Tudi on za izločanje prejme dražljaj iz sesanja. Izloča se v kratkih izbruhih, ki povzročijo krčenje celic v mlečnih žlezah in iztiskanje mleka v mlečna izvodila (od koder ga otrok lahko posesa). Matere lahko zaznajo ta refleks kot občutek toplote ali rahlega zbadanja v prsih. Nekatere pa občutijo povečan pritisk v dojkah. Obenem se lahko sprožijo tudi rahli krči maternice, ki so pri nekaterih ženskah morda malce neprijetni. Pomembno je, da doječe matere poznajo te občutke in jih po nepotrebnem ne skrbi normalno dogajanje v njihovem telesu.
Oba hormona vplivata na materino počutje in telo. Prolaktin vzpodbuja materinsko vedenje pri različnih živalskih vrstah. Novejše raziskave kažejo, da ima tudi oksitocin “povezovalno” delovanje na odnos med materjo in njenim otrokom.
Zanimivo je, da se refleks “iztiskanja mleka” ne pojavi le ob sesanju otroka, temveč ga sprožijo tudi vidni dražljaji, vonj po otroku, ali otroški jok. Pri nekaterih ženskah sproži refleks fizična bližina otroka ali celo misel na otroka, kar se pojavi lahko celo več let po dojenju.
Obratno pa se dogaja pri neprijetnih ali bolečih čustvenih dogodkih, pri duševnih stiskah, ko pride do oviranja tega refleksa in hkrati tudi do zmanjšanja količine mleka.
Donošen in zdrav novorojenček pride na svet odlično opremljen za uspešno dojenje/preživetje. Kakor ostali sesalski mladički, zna tudi človeški novorojenček že takoj po rojstvu priplezati do materine dojke, poiskati z usti bradavico in pričeti sesati kolostrum oz. mlezivo.
Tudi pri otroku so prisotni zanesljivi refleksi, ki hkrati vzpodbujajo nastajanje mleka v dojki in omogočajo vzdrževanje dojenje.
Iskalni refleks povzroči, da otrok aktivno išče bradavico s široko odprtimi usti. Pri lačnem novorojenčku lahko izzove refleks že rahel dotik lica. Hitro se bo z obrazom obrnil k dražljaju in poiskušal z usti ujeti bradavico.
Sesalni refleks se sproži tudi ob stiku bradavce z otrokovim ustnim nebom. Ob novejših študijah so z ultrazvočnimi aparati ugotovili, da je gibanje spodnje čeljusti in jezika med “sesanjem” podobno molzenju bradavice, ki mora biti globoko v ustih otroka. torej otrok bradavico “molze” in ne sesa. Pravega slovenskega izraza za tako “sesanje” še nimamo.
Opisana refleksa, ki sta bistvena za preživetje otrok, sta močno izražena že neposredno po rojstvu. Celo mnogi nedonošenčki praviloma veliko prej lepo pijejo pri dojkah mater, kot so sposobni piti po cuclju iz stekleničke.
Zato je zelo pomembno, da se omenjeno prirojeno in nagonsko vedenje otroka čim prej po rojstvu okrepi v pravilno naučeno vedenje.
Uporaba cucljev in “pomirjevalnih dudk”novorojenčke nauči neprimernega delovanja ust, kar moti pravilno dojenje.
Kdaj začnemo dojiti?
Za pravilno spodbujanje dojenja je izjemno pomembno pričeti dojenje že v prvi uri po rojstvu. Tedaj so otrokovi refleksi in materina občutljivost za novorojenčkove dotike, največji.
Idealno bi bilo, ko bi zdrav otrok in mati v vseh porodnišnicah lahko ostala ves čas skupaj v tesnem dotiku kože na kožo.
Na Švedskem so ugotovili, da sta ločitev od matere in uporaba sredstev proti bolečinam med porodom dejavnika, ki sta najpogosteje povezana z neuspešnim dojenjem.
Po zgodnjem stiku med materjo in novorojencem, naj mati otroka doji kolikor krat in kolikor dolgo se ji zdi primerno.
Ovire za dojenje so:
omejevanje časa, dojenje samo ob redno določenem času, nepravilno pristavljanje otroka k prsim, uporaba cucljev in dud ali drugih tekočin, morda celo nadomestkov za materino mleko.
Taka hrana ne samo, da zmanjšuje otrokov apetit, ampak tudi ogroža otroka zaradi povečanega tveganja za okužbe in kasnejše alergije.
Položaji za dojenje:
Neposredno pred dojenjem otroka obrnite s celim telesom proti sebi, telo in glavica morata ostati v isti ravnini. Bradavica naj bo v višini njegovega noska. Z bradavico se dotaknite otrokove ustnice. Tedaj bo široko odprl usta in iztegnil jezik. To mu bo omogočilo pravilno prisesanje na bradavico. Globoko v otrokova usta mora priti vsa bradavica in velik del kolobarja.
Mame z velikimi prsmi si lahko podprejo dojko tako, da jo od spodnje strani objamejo s štirimi prsti, palec pa je nad bradavico. Na ta način dojka ne bo ovirala otroka pri dihanju in hranjenju.
Dojenje v ležečem položaju: Na ta način je materam navadno lažje dojiti takoj po porodu. Tako se izognejo bolečinam zaradi prerezanega presredka. Tudi za mlado, od poroda utrujeno mati, je tak položaj najbolj udoben.
Dojenje v sedečem položaju: Otrok lahko leži na levi roki in se hrani na levi dojki (in obratno) – glavica je naslonjena v pregibu komolca, roka podpira telo. Nekaterim materam bolj ustreza položaj, ko otrok leži na levi roki in sesa pri desni dojki (in obratno). Pri tem roka podpira glavico in so otrokove noge obrnjene pod komolcem proti nasprotni pazduhi od dojke, na kateri pije
Mamice z bolnimi malimi junački, naj prilagodijo položaj dojenja otrokovim zmožnostim, ki so odvisne od njegove bolezni. V kolikor zaradi njegove bolezni ne morejo dojiti, si vselej lahko mleko tudi s pomočjo prilagojenih in temu namenjenih priprav redno izsesavajo mleko ter hranijo otroka preko prilagojenih pripomočkov za hranjenje z mlekom.
Nekaj praktičnih nasvetov za uspešno in prijetno dojenje:
Mamica, ki doji, naj bo sproščena in kolikor je mogoče brez skrbi.
Ob dojenju se udobno namestite: podprite si hrbtenico in roko, na katero je naslonjen otrok (lahko z navadnimi blazinami ali s posebno blazino za dojenje).
Najbolje je dojiti, ko si otrok in mati to želita.
Kadar se otrok od lakote močno razjoče, bo težko pravilno zagrabitl bradavico. Najprej ga potolažite, nato bo dobro pil pri prsih.
Zaradi različne sestave mleka na začetku in na koncu posameznega dojenja (na začetku ima mleko več tekočine in beljakovin, na koncu pa ima več maščob) naj otrok najprej popolnoma izprazni eno dojko, šele nato lahko po želji sesa tudi na drugi.
Da bo otrok prejel res vse potrebne sestavine mleka naj vsako dojenje traja prilagojeno dolgo, v odvisnosti od otroka
Po dojenju na eni dojki izpahnita zrak iz želodca (˝podrite kupček˝). Zrak v želodcu otroku daje občutek polnosti, ki bi ga utegnil motiti pri nadaljnjem dojenju.
Med nočnim hranjenjem ni potrebno prižigati luči in otroka tudi ne previjati, razen kadar je zelo moker.
Nič ni nenavadno, če v prvem tednu po rojstvu novorojenec zahteva hranjenje tudi po 15-krat v 24. urah. Dojenje bo spodbudilo nastajanje dovolj velikih količin novega mleka in razmiki med dojenji bodo zato vse večji. Vendar naj ti razmiki ne bi bili daljši od 4 do 6 ur.
Pijte dovolj tekočine in pazite na prehrano.
Ni vseeno, kaj jeste. vendar o tem več v naslednjih novicah