Se kdaj sprašujete o oblikovalcih za odjavne linije v trgovinah? Strateško postavljene gomile plastičnih smeti na ravni otroških oči, ki so mišljene, da naj bi zgrabile njhove male; fluorescentno-svetlobno-bazirane-prekomerno-stimulirane-ne-nakupovalne možgančke.
Koščki plastičnih smeti za enkratno uporabo, ki se bodo zlomili ali pozabili tako hitro, kot smo jih kupili, so strateško postavljeni na konec naših nakupovalnih izkušenj.
Popolno ustvarjene v designu svetlih barv, zasnovane tako, da sesujejo majhne oči z velikimi željami. To je najfinejše trženje. Kioski in izložbe so namenjene temu,da nas in naše otroke prav tako profesionalno izzovejo, zato popustimo in kupimo karkoli za našega malega kričečega tirana.
Konec koncev, tudi mi imamo fluorescenčno-svetlobno-bazirane-prekomerno-stimulirane-ne-nakupovalne možgane in si samo želimo izhoda brez scen.
Vsaka plastična igrača ima dolgoročne učinke v vseh smereh življenja. Najprej in predvsem nehumane so tiste male plastične igrače, ki so poceni, izdelane v neki oddaljeni deželi. Te so pogubne, najbolj strupene za živa bitja in okolje.
Živimo v času, ko živali umirajo zaradi zadušitve zaradi zaužitja plastike, tako v vodah kot na kopnem. Iskreno, so potrebni še kakšni drugi pokazatelji, ki nam bodo dopovedali, da se mora naša celotna poraba plastike ustaviti?
Igrača iz plastike, ki jo bomo kmalu pozabili in jo dodali ostalim kosom plastičnih igrač doma, potrebuje do 500 let, da se razgradi. Še huje je, da razpad pogosto pomeni katastrofo, ki ni nič manjša od te, prvih 500 let: razpade namreč na mikroplastiko (ki se mimogrede vidi in nabira v človeških telesih).
Pomembnen podatek je tudi, kaj ta dopamin naredi našim malčkom; dopamin je nagradni nevrohormon, ki ga proizvaja hipotalamus in se sprošča med prijetnimi situacijami. Ko se otrok začne topiti in mu je dana igračka, ki jo želi, mu napihnjenost dopamina preplavi možgane in vse je dobro, kajne?
Morda pa ne?
Ta poplava dobrega dopamina lahko pride v navado, saj je nevrotransmiter, ki nadzoruje čustva. Vsi se želimo počutiti dobro. Otrok se počuti dobro s tem dopaminom. Želja, da bi spet začutili ta dober občutek in zanos, lahko naloži zahtevo otroškim možganom po več igračah,da bi dobili še več dopamina.
Medtem ko je dopamin bistven za kognitivni razvoj, ali resnično želimo, da se otroci naučijo razvoja, ki je povezan s prekomerno porabo in maloprodajno terapijo?
Kaj zares potrebujejo majhni otroci? To, kar potrebujejo že ves čas...To, kar potrebujemo vsi... Ljubezen!
Ko se otroci (in odrasli) držijo, objemajo, poljubljajo in se jih dotikajo (na načine, ki so dovoljeni in v katerih jim je prijetno), se v možganih zgodi popolnoma drugačen proces in sprosti se oksitocin.
V primerjavi z dopaminom in serotoninom, ko razpravljamo o "srečnih hormonih" našega telesa, je oksitocin veliko bolj nežen in ima veliko bolj koristne učinke.
Oksitocin zdravi.
Oksitocin se pogosto imenuje "ljubezenski hormon". Znan je po svoji vlogi pri porodu in dojenju. Ali ste vedeli, da je v intimnih trenutkih, preživetih z otroki, v ospredju in v središču prav oksitocin ta, ki nam da čudovite občutke sreče in zadovoljstva?
Stvari, kot je navezovanje stika. Ustvarjanje zaupanja. Celjenje ran. Zmanjšanje socialnih strahov. Lajšanje bolečine. Zmanjšanje depresije. Zmanjšanje stresa Spodbujanje velikodušnosti. Vpliva na empatijo.
Poljubi resnično pomagajo "podivjancem."
Oksitocin zdravi.
Čeprav v trenutku stresa vemo, ko si otrokovo telo želi več dopamina, ne bo enostavno popustilo, da bi otroka sprostil nakup igrač in bi bilo to za nas, kot skrbnika in negovalca najlažje, a bi popustili, ker bo nastal, če ne bomo, vik in krik, se moramo predsvsem osredotočiti na to, da bo vse v redu. Če prav bomo kot skrbniki pod stresom, nas bo minilo. Če tudi bo pod stresom otrok, ki bo morda celo brcal in kričal, če ne bo dobil take igrače in bomo z njim zapuščali trgovino brez nje, si moramo ponavljati v glavi, vse bo v redu, to bo minilo.
Potrošniško takojšnje veselje, ne da dolgoročnega zadovoljstva. To je hladno in trdno dejstvo življenja.
Izstopimo iz trgovine, upajmo, da z zadostno količino razuma in se objemimo. Držimo se drug drugega z ljubeznijo. Dopustimo zdravilnemu učinku oksitocina, ki je naraven, katerega si lahko privoščimo in nam je vsem cenovno dostopen, da nas preplavi.
To je trenutek, ki nas lahko nauči in usmerja. Da nam lekcijo o tem, kaj pomeni biti človek, ne pa kaj pomeni biti potrošnik. To je dragocen trenutek, ki gradi odnos in človečnost in ne gradi odlagališč.