John Donne spada med metafizične pesnike, te njegove besede ne spadajo v eternično maniro. Vsaj tako se ne razumejo.
Noben človek ni otok, povsem sam zase; vsak človek je kos celine, del kopne zemlje; če morje odplavi grudo prsti, je Evrope manj, tako, kakor da je bil rtič, prav tako, kakor da je bilo posestvo tvojih prijateljev in tvoje lastno; ob smrti vsakega človeka je mene manj, zakaj včlenjen sem v človeštvo: in zato nikdar ne pošiljaj vpraševat, komu zvoni: zvoni tebi.«
Od takrat, ko so te besede nastale, pa do danes, smo o tem, kako deluje svet, izvedeli že toliko, da se lahko vprašamo, kako je mogoče, da premo sorazmerno z napredkom raste tudi človeška lahkovernost.
Človek ni otok; ideja »si in boš ostal sam« je ena neresnica, s katero služijo mazači in prodajalci megle, pogojevalci sreče. In žalosti nas, kadar ozdravljeni posamezniki trdijo, da jih je rešila božja milost. Ne odličen diagnostik in ne kirurg. Ta dva sta se brez smisla izobraževala več kot polovico svojega življenja. In se še vedno.
Kdor dobi službo, je imel srečo. Usodne niso bile njegove reference, delovne izkušnje in morda dobra beseda znanca.
Če se zgodi krivica, nosijo odgovornost zločini preteklih ali tega življenja. Enako, če nekdo zelo zboli, če trpi ali ima nesrečo. Krivo ni naključje, genetika, napačne odločitve, strupeno okolje ali nevarno dejanje oz. ravnanje nad njim ali kriminalno ravnanje , temveč usoda, bilo je namenjeno.
In prepogosto vlada infantilizem prepričanja, da bo nekoč vse dobro. Nikoli ne bo. Čisto vse dobro. Zato si ne moremo privoščiti biti otok. še posebej ne, kadar smo starši bolnega otroka. In zato tudi v resnici nikoli nismo otroci, kadar smo bolni kot otroci. Pa četudi živimo v soncu. Vedno so zraven vsaj sence.
Način, kako se spopadamo z njimi, je najgloblja intimnost vsakega posameznika. Ko beremo Bronjine besede v njeni knjigi Belo se pere na devetdeset, kjer je rak tolmun, okoli katerega se gnete bolečina, omilimo žgoči bes, saj ga čutimo ob vseh praznih obljubah lepšega. Moramo ostati realno na tleh. Ne upati preveč, vendar tudi ne obupati.
Če tudi je v srcu in glavi ob veri zdravilo morda močnejše od vsega. Ko s človeka postrgamo pretirano ideologijo in iluzijo, ostane le eno. Ne glede na to, katere barke priplujejo v zaliv našega otoka, je vse, kar si želimo, zgolj to, da ne bi bili sami. Ali le to, da bi bili sami, čeprav se tega dejansko bojimo.
Strah in zmeda; »Ne vem, kako bi šlo brez njega, četudi je bolezen v resnici zelo samotna pot. Je pa dobro, tako zelo dobro, če gre vsaj majhen kos poti s teboj še kdo,« zapiše Bronja o svojem Urbanu.
Nadaljuje; »To so hipi bližine, ko malo odleže, to so trenutki, ko gre breme nekam drugam. Bolečina se takrat malo razdeli in strah tudi.« Je takrat z nami tudi Bog? Verjetno ni, pa vendarle je, če verjamemo vanj. To je pogoj vere.
Kot pravi, Bronja ni molila. Čeprav ji je župnik rekel, da bi bilo dobro. »Ja, mogoče, ampak vseeno ne bom. Vase bom verjela in to bo dovolj,« mu je odvrnila. In taisti župnik, čigar spokoj ji je bil všeč, taisti župnik, čigar glas je bil globok in miren in pojoč, ji strogo odgovori: »Če tako verjameš vase, pa pripiši sebi še vse tisto, kar te čaka!«
Jeza v prosvetni podobi milega gospoda župnika ni ravno dobra reklama za vero. In tudi pomaga prav nič. Ne Ronji in ne vsem drugim, ki jim Bog nosi na dveh nogah prepričanja, da morda pa bo pomagal, če bodo molili... Ronjino roko župnik zviška spusti na rjuho in se mehko obrne k postelji številka pet, kjer ga čakata nova roka in nov blaženi obraz, ki mu bo morda, tako kot Ronji, mrak prekril lice, ko se ga župnik dotanke.
Le kako se počuti nebogljeni otrok, čigar starši so se na smrt sprli z vero, ko je zbolel...Kako se spopada med bojem župnika in staršev, ki sta raztrgala Sveto pismo?
Koliko je vreden pogled predstavnika cerkve in celokupne vere, pred katero so klonila celo vrata bolnišnic in so uteho s kapelicami spustile v ločene sobane, ki so jih posvetili vsem v upanju trpečim?Predstavnika cerkve, ki s seboj nosi pogoje? Kaj pa brezpogojna ljubezen Boga do vseh svojih ovac? In koliko je vredno lažno sočutje nevernika v službi cerkve?
Ko je ponižanje brezmejno, ker telo ne obstaja več, ker Bronja dela samo še tisto, kar rečejo drugi, ker obstaja samo še njeno lupinasto brezkrvno telo, ki ga zdravijo po shemah ...Taka je bolečina, ki je hujša od vseh bolečin prebodenih kosti, hujša od vseh strahov pred žarki, ki sevajo vanjo. »Ko pride moja zdravnica, me drži za roko in drži me za čelo.
Ne miri, čisto nič me ne miri, samo posluša.« Vsem nam želim, da bi zmogli najti živo pričo svojega življenja. Takšno, ki ne uide, ne postavlja pogojev, ki samo je.
Bodite tiste žive priče, ki so. Poslušajte, ne pogojujte, samo bodite.