Kratka zgodbica malega junaka.
Spomnim se, ko sem bil star štiri leta, in sva z babico odšla obiskat njeno prijateljico in njeno vnukinjo Kajo. Imela je tako velikega medvedka ( plišastega), kakršnega sem si želel že leto in pol. Čutil sem malo ljubosumja in žalosti. vendar me je najbolj prizadela, ko se je z njim začela bahati in namerno razbila vazo, nato pa še obdolžila mene.
Ko me je babica kregala, se mi je Kaja še smejala. ko me je babica nehala kregati, sem vprašal Kajo, zakaj se je zlagala, a ona mi je rekla, da sem ničvreden, ker imam grda oblačila in nimam velikanskega medvedka. Takrat nisem več čutil želje po medvedku, ampak samo sovraštvo do nje.
Od jeze sem skočil na medvedka in tako dolgo vlekel za njegovo roko, dokler je nisem izpulil. Vendar se nisem počutil nič bolje, samo še huje. Smilila se mi je, ko je jokala, a sem jo še vedno sovražil. Od takrat je nisem več nikoli videl, in če sem iskren, sem vesel, da je nisem.
Comments