Na našo ustanovo se žal obrača vse več staršev z bolnimi otroci v stiski, katerim glede na naše prioritete ne moremo pomagati. Sredstva, s katerimi lahko pomagamo so omejena in tudi že prerazporejena.
Na vso moč se trudimo, da bi k donacijam spodbudili čim več podjetij in posameznikov, kajti potrebe so res ogromne.
Na žalost nas, staršev in otrok pa so potrebe po pomoči v državi zaradi vse številčnejših ter raznovrstnih stisk na različnih področjih dobrodelnosti prevelike in nekako smo se vsi znašli v situaciji, ko bi želeli pomagati večjemu številu prosilcev, kot utegnemo in bolj učinkovito ter celostno, kot utegnemo. Tako podjetja kot posamezniki se ukvarjajo z lastnimi težavami in vsak je primoran reševati najprej sebe.
Mnogi starši se še vedno preveč sramujejo svoje nemoči in se ne želijo izpostavljati širši javnosti, da bi ne bili v majhnem okolju naše domovine prepoznavni, kajti vedno se najde nekdo, ki bo apel drugega kritiziral in morda celo blatil njegovo ime. In pri tem jih zelo razumemo.
Vendar včasih res ne preostane drugega, kot da nekako svojo stisko predaš naprej v upanju, da ti vendarle uspe pridobiti zaupanje in pomoč množice ter se s pomočjo dobrih in razumnih ljudi prebiti skoznjo.
Ena izmed pogumnih ter neizmerno predanih mamic, ki si je v svoji nezavidljivi situaciji in velikih obveznostih do svojega nebogljenega sina ukradla tudi čas za opis svojih potreb ter nemoči, nam je dovolila in se strinjala, da njen kratek opis težav tudi objavimo. To tokrat počnemo prvič. Z veliko prošnjo in z globokim upanjem, da boste stisko začutili in se nanjo odzvali, ker je naša res velika želja, da mamica dobi pomoč, še posebej, ker jo poznamo že nekaj let in je pred leti tudi sama pomagala številnim otrokom pri nas, se obračamo na vas. Takrat, je bilo to, kar doživlja danes še daleč v Indiji Koromandiji.
Čeprav je razumela stiske še posebej staršev bolnih otrok in jim tudi kolikor je le zmogla pomagala, si niti v sanjah ni mogla predstavljati, da zanjo življenje načrtuje posebno zgodbo. In če bi jo vprašali, bi vam verjetno povedala, da le ta, če tudi si nihče ne more predstavljati, tako, kot si ona ni, ni tako daleč za slehernega izmed nas in se lahko zgodi prav vsakemu. Če ne nam, pa našim najbližjim. Najbližji naj bi bili tudi ljudje, s katerimi si delimo stavbo, ulico, sosesko, kraj, pokrajino ali državo. Prosimo, preberite, kaj potrebuje in pomagajte po svojih močeh. Neizmerno vam bomo hvaležni!
Donacijo lahko nakažete na TRR:
USTANOVA FUNDACIJA ZA POMOČ OTROKOM
ILIRSKA C. 2
4270 JESENICE
TRR 0209 2025 4636 080, sklic 00 24082006, namen: ZA DVIGALO
Comments