VIR: Simona Avčin, dr. med. Klinični oddelek za otroško hematologijo in onkologijo, Pediatrična klinika, Univerzitetni klinični center Ljubljana, Ljubljana, Slovenija
Občutek bolečine, zlasti pri kronično bolnem ali paliativnem bolniku, povzroča strah, nelagodje in zaskrbljenost. Vedno poskušamo čim bolje opredeliti vrsto bolečine (nociceptivna ali nevropatska), njeno anatomsko umeščenost ter jakost in trajanje in tako posredno sklepati o etiologiji, ki je ključna za uspešno zdravljenje bolečine in njeno preprečevanje.
Ocena bolečine je odvisna je od starosti, spola, vrste bolezni, predhodnih izkušenj in socialno-kulturnega okolja posameznika. Pri polovici bolnikov je slabo prepoznana in je zato ne zdravimo ustrezno.
Pristop k otroku z bolečino
Obravnava bolečine v pediatriji je multidisciplinarna. Kot enakopravni člani z otrokovim lečečim zdravnikom v timu sodelujejo tudi bolnik in njegovi starši ter po potrebi specialisti drugih strok, vključno s kliničnim psihologom in z negovalnim osebjem.
Ob prisotnosti bolečine torej najprej potrebno oceniti njeno jakost, navadno s številčno ali slikovno lestvico (npr. s slikovno lestvico Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) za oceno bolečine pri otroku). Prepoznati je treba primarni dražljaj ter oceniti čustveno komponento bolečine in trajanje bolečine.
Terapevtski pristop za lajšanje in odpravo bolečine je odvisen od faze zdravljenja, bolnikovega kliničnega stanja in (bolnišničnega ali domačega) okolja. V večini primerov se k bolečini ne pristopi samo z usmerjenim farmakološkim zdravljenjem, torej z zdravil, ampak interdisciplinarno z vključitvijo zdravstvenega osebja (1, 2).
Bolečino se umesti tudi glede na trajanje. Akutna bolečina po definiciji SZO traja manj kot 30 dni, kronična bolečina pa več kot tri mesece. Razdelitev je seveda arbitrarna, saj se številnih bolnikov ne da kronološko umestiti le glede na trajanje bolečinskega dražljaja. Pregled otroka se prilagodi njegovi starosti, kliničnemu stanju in kognitivnim sposobnostim.
Pri mlajšem otroku v obdobju dojenčka in malčka je za oceno celotne klinične slike in stopnje bolečine nepogrešljiva heteroanamneza staršev oz. skrbnikov. Pri pregledu je bistveno otroka dovolj dolgo opazovati (npr. pri hranjenju, splošnem stanju in morebiti tudi pri drugih vsakodnevnih dejavnostih). Opazovati na primer, na katero nogico šepa, katero roko uporablja, ali ima težave pri pitju in požiranju, morda že pri požiranju sline, ali ga morda ob glavobolu moti svetloba. Ugotavljati je treba prisotnost znakov morebitnega vnetnega žarišča in druge spremembe ali poškodbene rane. Z otrokovo starostjo se povečuje tudi delež simptomov oziroma drugih anamnestičnih podatkov, ki jih lahko otrok večinoma zelo verodostojno sam navede že od poznega predšolskega obdobja. Pri starejših otrocih, predvsem pri mladostnikih, smo pozorni tudi na možnost disimuliranja simptomov oz. zanikanja bolečine, predvsem zaradi strahu pred morebitno spremljajočo boleznijo in posegi, ki naj bi sledili v diagnostični obravnavi ali pred zdravljenjem (3, 4).
Posebnosti obravnave bolečine pri bolniku v paliativni oskrbi
Pri bolniku v paliativni oskrbi, ki lahko poteka v bolnišnici, v hospicu ali na domu, je osnovno vodilo čim večje upoštevanje želja bolnika in bolnikovih staršev. S tem poskušamo ohraniti kakovost življenja posameznika, pri katerem je bilo specifično zdravljenje izčrpano in je v sklopu kronične bolezni prešlo v končno fazo.
Paliativna oskrba otroka je v rokah strokovnega tima, ki predstavi svoje mnenje, ga pojasni staršem in z njimi tudi pripravi načrt paliativne obravnave, ki zanesljivo vključuje tudi zdravljenje bolečine.
Po potrebi se načrt glede na bolnikovo stanje tudi prilagaja. Obravnava v bolnišnici se nekoliko razlikuje od obravnave na domu. Bolnišnična obravnava pogosteje obsega tudi dajanje zdravil, a je pomembno, da je za bolnika čim manj invazivna, zapletena in obremenjujoča. Od zdravili se lahko uporabi in kombinira analgetike iz vseh skupin. Poudarek je, da je bolečina v končni fazi bolezni prevladujoč simptom in da je lahko zelo intenzivna, dolgotrajna oz. stalna. Prisotna je pri skoraj 90 % bolnikov v paliativni oskrbi. Bolečina je za bolnika in njegovo družino ena največjih skrbi in stisk, zato jo aktivno preprečujemo in tudi zdravimo (5, 6). Ob novih simptomih, ki se v končni fazi bolezni lahko pojavljajo tudi vsak dan, moramo stalno »bedeti« nad analgetičnim in tudi drugim podpornim zdravljenjem, ki ga prejema bolnik, in ustrezno prilagoditi odmerke analgetikov.
Če je bolnik doma, v ocenjevanje vključimo vse osebe, ki bolnika obiskujejo in/ali ga negujejo in so sposobne bolečino pri otroku oceniti tudi strokovno (7). Odmerki in načini dajanja zdravil za zdravljenje blage in zmerne bolečine, njihovi neželeni učinki in morfinski pripravki za zdravljenje hude bolečine so navedeni v Tabeli 1 in v Tabeli 2.
Literatura 1. Snaman JM, Baker JN, Ehrentraut JH, Anghelescu DL. Pediatric Oncology: Managing Pain at the End of Life, Paediatr Drugs 2016; 18(3): 161–80. 2. Zernikow B1, Michel E, Craig F, Anderson BJ. Pediatric palliative care: use of opioids for the management of pain. Paediatr Drugs 2009; 11(2): 129–51. 3. Anghelescu DL, Snaman JM, Trujillo L, Sykes AD, Yuan Y, Baker JN. Patient-controlled analgesia at the end of life at a pediatric oncology institution. Pediatr Blood Cancer 2015; 62(7): 1237–44. 4. Olagunju AT, Sarimiye FO, Olagunju TO, Habeebu MY, Aina OF. Child‘s symptom burden and depressive symptoms among caregivers of children with cancers: an argument for early integration of pediatric palliative care. Ann Palliat Med 2016; 5(3): 157–65. 5. McCarthy M, Glick R, Green J, Plummer K, Peters K, Johnsey L, Deluca C. Comfort First: an evaluation of a procedural pain management programme for children with cancer. Psychooncology 2013; 22(4): 775–82. 6. Stevens B. Pain assessment and management in infants with cancer. Pediatr Blood Cancer 2007; 49(7): 1097–101. 7. Jibb LA, Nathan PC, Stevens BJ, Seto E, Cafazzo JA, Stephens N, Yohannes L, Stinson JN. Psychological and Physical Interventions for the Management of Cancer-Related Pain in Pediatric and Young Adult Patients: An Integrative Review. Oncol Nurs Forum 2015; 42(6): E339–57. 8. Guidelines on the Pharmacological Treatment of Persisting Pain in Children with Medical Illnesses, World Health Organization, 2012.
Dostopno na: https://www.who.int/medicines/areas/ quality_safety/guide_perspainchild/en/
Comments