V zadnjih mesecih je vse bolj vroča tematika nasilje. Nasilje se povsod stopnjuje. Ni daleč dan, ko je izbruhnil primer dečka iz Bosne.
Otroci s posebnimi potrebami pa so že leta pogosto žrtve nasilja, ki para srca njim in njihovim staršem.
Takole je zapisalo dolgotrajno bolno dekle, kasneje, ko je bilo konec njenih nočnih mor, ko je njeno srce zmoglo predelati čase, ki so ji za vedno pustili posledice na duši;¨ Začele so se tudi težave v šoli. Ja, v šoli se nisem mogla nikakor vključit. Sošolke in sošolci, so me imeli za grdega račka, za punco ki ima posebne potrebe, bolno, prizadeto dekle. Bila sem odveč skoraj celemu razredu. Vsi so se me sramovali, zato, sem se med odmori raje odmaknila. Odšla sem k oknu in gledala skozi, poskusila sem odmislit vse, ter sanjarila o lepšem dnevu, ko bo spet vse tako, kot mora biti. Tekli so dnevi, meseci, leta, v katerih sem doživela veliko stvari, od raznih pritiskov v šoli s strani otrok, do grozne bolečine v hrbtenici, raznih bolezni...¨ Čutite, kako se počuti otrok s posebnimi potrebami?
V svoji notranjosti je zrel in čuten in vidi in zaznava in občuti celo več in bolje, kot zdravi otroci. Pri izobraževalnem sistemu se počne veliko napak zato, ker ni dovolj primernih razgovorov s starši otrok, ki šolo obiskujejo. Odraščanje je pomemben proces, pri katerem bi vselej šole morale sodelovati s starši z roko v roki. Pojavljajo se velike težave pri tem, ko je v šolo vključenih vse več hiperaktivnih ali avtističnih otrok. Težave se pričnejo že s starši zdravih otrok v vrtcih, ki se bojijo za varnost svojega otroka. Vse te strahove in strese staršev bi se dalo omiliti. S pogovori. Z medsebojnim spoznavanjem staršev. S srečanji in dopustitvijo, da starši otrok s posebnimi potrebami drugim staršem sami predstavijo težave svojega otroka, njegove navade, potrebe, njegovo vedenje, svoje občutke, lastne izkušnje. Da so na voljo drugim staršem, da jim odgovorijo na njihova vprašanja, njihove skrbi in pomisleke.
Vsi bi si morali vzeti čas za to. Tako starši, kot zavodi.
Nihče ne pomisli kako strah pa je starše otroka s posebnimi potrebami, kaj se bo dogajalo z njihovim otrokom, ki ima težave. Kako bo zanj poskrbljeno v množici drugih otrok, če bo potreboval posebno pozornost in pomoč. Morda je manj samozavesten, bolj počasen, tih….kako se bo znašel med hiperaktivnimi otroci? Nihče se ne sprašuje, v kakih stiskah so starši bolnih otrok, ker nimajo priložnosti, da bi pojasnili staršem zdravih svojo situacijo. Pogosto ne razumejo, zakaj jim vrtec, šola, te priložnosti za predstavitev otroka, vseh dejstev in za pogovor ne da.
Prepričani smo, da so v globini vsi starši dobri, da imajo empatijo in čut do drugačnosti razum do zaskrbljenosti in do pričakovanj. Če bi jim le starši bolnih otrok lahko predstavili prednosti, ki jih njihovim otrokom prinaša druženje s takimi otroci, kot so bolni. Ko bi le prišli do priložnosti. Po naših izkušnjah, pride pri starših zdravih otrok pogosto do spreobrnjenja, z delom in pogovori, te starše prične za bolnega otroka v razredu dejansko skrbeti in temu primerno tudi vzgajajo prilagojeno svoje otroke ter jim vlivajo empatijo do njih ter jih učijo strpnosti in drugačnega ravnanja in vedenja.
Če bi le razumeli, kako pomembni so otroci s posebnimi potrebami za zdrave otroke. Če bi le razumeli, da drug drugega dopolnjujejo, izpolnjujejo, da dajejo drug drugemu drugačen pogled na življenje. Drugačne vrednote. Če bi le razumeli, koliko manj bi bilo nasilja, če bi le izkoristili to, kar nam narava ponuja. Če bi obrnili to diverziteto vsem otrokom v prid. Nasilje bi se drastično zmanjšalo. Pogled na odnose otrok bi bil drugačen. To pišemo s 15. letnimi izkušnjami. Dokazano!
Nasilje bi bilo tako redko, da bi ne bil več tako resna težava, kot je, ne bi se stopnjevala njegova problematika. In preventivno bi bilo manj nasilja kasneje tudi pri odraslih.
Obenem bi nasilne kazni ne bile potrebne. Tedaj bi resnično ne bil potrjen in sprejet zakon o prepovedanem nasilju nobena težava, temveč le samoumevno dejstvo. Graditi svet brez nasilja, to je ena od ključnih nalog planeta, ni dovolj o tem le govoriti. Vse stroge prijeme je potrebno uporabiti, da ga ustavimo. Obenem pa tudi mile, strokovne in če tako želite, pretkane, samoumevne, tiste, ki se nam sami ponujajo, tiste, ki se jim praktično ne moremo več izogniti. Le strokovnosti nam primanjkuje in poguma, da bi sledili svojim občutkom in sebi povsod, kjer vidimo, da zakonodaja ni v prid napredku otrok in miru v svetu.
Če zakonodaja ne dopušča neposrednega stika staršev in njihovega sodelovanja, in nalaga, da starši hodijo le na roditeljske sestanke, kjer se obravnava splošne tematike ter na govorilne ure, ki obravnavajo vsakega otroka s starši posebej, si morajo šole same vzeti pravico do drugačnega pristopa. Imeti pogum in narediti prve korake. In napredek bo prišel.
Torej da, vsekakor je nujno sprejeti zakon, da je fizično nasilje nad otroci prepovedano. Vendar je vzporedno potrebno sprejeti tudi druge zahteve in pravila, ki bodo vzporedno s tem spreminjale odnose znotraj družin, šol,…kar bo pogoj, da se bo ta zahteva o nenasilju lahko samoumevno realizirala.
Comments